Roman Zabubljena avtorice Ane Marwan ni delo, ki bi ga bilo moč v zamaknjenem stanju prebirati in potem o njem enako zamaknjeno premišljevati. Vsakič ko se nekje ustavi, se kmalu za tem tudi obrne. Kontrapunkt slogovno uokvirja strukturo romana in določa njegov tempo, zaradi česar se na nobeni izmed pripovednih linij ni mogoče predolgo ustaviti. Zabubljena je več kot zgolj preizkus v romaneskni formi – v slovenski literaturi je potrditev, da je roman kljub vsemu predvsem protejska oblika, nedefinirana oziroma vseskozi definirajoča se.

Najglasnejši glas romana je Rita, ki je mlado dekle na samem vrhuncu pubertete in je metaforično zabubljena – buba, ki postaja odrasel metulj. A lastnost bube je, da se skriva pod plastmi materiala, kar velja tudi za Rito. Roman se tako odpre s predstavitvijo Ježa, profesorja v srednjih letih, čigar vsakdan razburka razkritje ženine nezvestobe, odrešitev pa se kaže ravno v Riti, hčerki ene izmed njegovih prijateljic, ki se naposled prelevi v pripovedovalko, nato pa že v kreativno silo za samim Ježem. Pri tem je poleg njenega subjektivnega izrekanja o svoji zunanjosti poudarjeno dejstvo, da ji nad ustnicami poganjajo svetli brki, kot da bi bili nekakšno tipalo, prek katerega se Rita usredinja v svet.

Če je zabubljenost lahko analogija procesa adolescence, se ustvarja posrečen paradoks med Rito, ki odrašča, in Rito, ki razmišlja o sami sebu. Tista, ki naj bi odraščala, ima namreč veliko preveč izdelana mnenja o temah, kot so uspeh, medosebni in partnerski odnosi, pozicija ženske v sodobnem kapitalističnem svetu, predvsem pa odnos tega sveta do umetnosti in brezdelja. Namesto da bi dihotomija motila, daje besedilu časovno globino, saj se s tem odpira vprašanje, ali je zabubljenost res samo odraščanje ali pa je zabubljenost lahko kateri koli trenutek, ki nastane pred odločilnim. Z vsako digresijo v otročjost in naivnost se namreč pripovedovalka še toliko bolj zaleti v temeljna vprašanja o svetu, ki jo obdaja, pri čemer je najbolj intrigantno prav vprašanje, kaj pomeni umetnost v sodobnem svetu.

Rita nekoč pripomni, ali mačke vedo, da se z njimi igramo, ko se z njimi igramo, in podobno bi bilo moč parafrazirati to, kar se dogaja v romanu. Lik Ježa se pojavi v začetku romana in nato spet proti koncu, a tisto je že neki drugi Jež, ki s tistim z začetka nima veliko skupnega. Vprašanje resničnosti je suspendirano, nadomešča ga vprašanje, kdo obvladuje diskurz. V Zabubljeni ga obvladuje Rita, zaradi česar prihaja do novih in novih pripovednih ravni, s katerimi se Rita razkriva in pa zopet zakriva. Pripovedovalka je tako v vlogi človeka, bralec pa v vlogi mačke – a prav ko je to razmerje izpostavljeno, se razblini tudi iluzija igre, kot takrat, ko nekdo izpostavi blef v igrah s kartami.

S tem je nakazana jasna možnost, da je Ritino pripovedovanje predvsem blef in ne toliko način, skozi katerega si kot mlad človek želi razjasniti svet. Bolj kot razjasnitvi resničnosti, ki, kot je bilo prej zapisano, zares obstaja zgolj skozi obvladovanje diskurza, služi še večjemu odtujevanju zaradi utesnjujočih norm, pri čemer se zdi, da med slednjimi prevladuje zlasti patriarhat z zahtevami, kakšna bi morala biti Rita kot odrasla ženska v višjem srednjem sloju: kot denimo gospa Klammer bi morala biti plehka, pasivna, višek samoaktualizacije pa bi ji morala predstavljati vrsta petičnih zabav, namenjenih arbitrarno določeni skupini ljudi iz skupnosti, ki naj bi imela avro elite, a bi predvsem služila partikularnim subjektivnim interesom. Za globlja čustva in višje ambicije taka skupina nima posluha – s tem ko se Rita postavi v umobolnico, kjer obširno in cinično debatira s psihiatrom o svojih mnogih boleznih in simptomih, se pravzaprav posmehuje tipični sceni iz 20. stoletja: histeričarka na kavču, psihoanalitik zamaknjen ob njej. Ker je Rita tista, ki usmerja diskurz, ni torej njen psihiater Puhar tisti, ki bo zmagal, temveč ona: sam je razgaljen kot zgolj vase zaverovani zaostali moški, ki je še vedno prepričan, da smisel življenja izhaja iz sledenja poslanstvu – to je za ženske zgolj v okviru partnerske zveze in otrok.   

Vsebinsko blefiranje pa podpira tudi slogovni kontrapunkt, zaradi česar se bliža ne le žlahtnemu postmodernizmu, temveč postmodernosti. V razpiranju raznolikih pripovednih ravni dominantni slog in glas ostaja pripovedovalkin, ta pa se obenem še vedno razvija. Kontrapunkt nastaja na preseku opisovanja sveta, zlasti obnašanja likov (gospa Klammer, Jež v vseh pojavitvah, Ritina sovrstnica Anja), in komentiranju tega obnašanja in njegovo interpretiranje, ki je pogosto cinično. Pri tem so pogosto predelani različni slovenski pregovori in rečenice ne le iz ljudske kulture, temveč tudi iz reklam in z interneta. Pri kontrapunktiranju ne gre za izkazovanje mojstrstva jezika, temveč razkrivanje metaforično-metonimičnih plasti, skozi katere lahko deluje jezik – namesto avtorice je torej v ospredju jezik sam, ki ga avtorica zgolj osvetljuje.

Roman Zabubljena je zaradi močne, a hkrati zavite družbene kritike polemično besedilo, saj vsebuje obsodbo določenega tipa (malo)meščanstva. S tem je pripoved položena v usta dvojno zaznamovane posameznice (prek spola in prek osebnih aspiracij) roman ponuja izzivalno alternativo moškemu pripovedovanju, saj ga razgalja kot omejenega. Predvsem pa je roman Zabubljena besedilo, ki ne meri na določen tip bralstva, niti ne na skupne vrednote, temveč skozi individualiziran lik vabi k individualnim izkušnjam.