V letu 2021 se je Goran Vojnović vrnil z Đorđićem. S tistim Đorđićem, ki mu je prinesel kresnika in nagrado Prešernovega sklada, iz romana Čefurji raus pa je bil prestavljen še v film in na gledališke deske. A vmes je preteklo več kot deset let. Goran Vojnović še zdaleč ni več novo ime v slovenskem literarnem prostoru, Đorđić pa ne več klinac s Fužin. Vojnović ima za sabo tri kresnike, Đorđić pa več kot deset let življenja v Bosni. V življenje sta zakorakala tako globoko, da si ne delata več utvar, da je mogoče začeti znova, na čisto. Kar pa ne pomeni, da je treba obstati na mestu.

Teh dobrih deset let je prineslo spremembe, ne pa kakšnih presenetljivih preobratov. Če se je Dejan Mirtić, zdaj Mirtič, v Slovenskih Konjicah iz fužinskega čefurja prelevil v Slovenca z zeleno vindjakno, pisarno in skenerjem, Marko Đorđić ostaja drugi: čefur v Ljubljani, Srb v Bosni, Janez med Srbi ... Zdi se, da ta večna drugost preraste vse, kar bi lahko v teh desetih letih presenetljivega zrastlo; v prvi vrsti njegov odnos z Almo, poskus ljubezenske zgodbe, ki jo v romanu Đorđić se vrača spremljamo le v retrospektivi in je bolj kot končana opuščena, izpuščena.

Hkrati pa ta drugost bistveno tvori Markovo identiteto: »Jaz sem pa vedno tisto, kar niso drugi. Čefur tukaj, Srbin tam. Enkrat Janez, drugič četnik, tretjič jebač tuđih rib. V bistvu jaz tudi nisem svoj človk. Ker tudi meni ni čisto jasno, kdo je Marko Đorđić. Jaz samo vem, da sem jaz ta Marko Đorđić.«

In kot večni Drugi, v slogu tricksterjev iz mitoloških zgodb in njihovih "nadaljevanj" v sodobni umetnosti in popkulturi, ostaja Đorđić tudi nosilec komičnega. Đorđić se vrača nima več lahkotnosti, ki jo je bilo še zaznati v Čefurjih raus. Vojnović v romanu pretresa nekatere najtežje teme našega dela Evrope, ki se jim je posvečal že v Jugoslaviji, moji deželi in Figi, z vojno na Balkanu in njenimi odmevi v sedanjosti v enem od prvih planov. A humor, čeprav temnejši kot v Čefurjih raus, ostaja; ostaja pa tudi njegova bistvena povezanost z jezikom.

Vsi liki in situacije so primarno določeni z jezikovnimi niansami in izbirami. Pa ne zato, ker bi bili liki in situacije tako enoplastni, temveč ker je Vojnovićev jezik tako kompleksen, njegove jezikovne izbire pa polne vsebine. S Čefurji raus je Vojnović postavil fužinsko čefurščino  v literaturo. Z Đorđićevim vračanjem se tudi ta vrača, a se pri tem prepleta z drugačnimi mešanicami jezikov  ̶  Đorđić je nenazadnje deset let preživel v Bosni, njegov jezik je tako manj doma samo na Fužinah; hkrati pa z Đorđićevimi spomini vseskozi potujemo s Fužin v Bosno, Srbijo ... Jezik se skozi situacije spreminja, bralec, vajen (predvsem) knjižne slovenščine, mu mestoma sledi težje, kot je sledil jeziku v Čefurji raus, a je taka Vojnovićeva izbira jezika še kako smiselna. Marko Đorđić pač ni več le klinac s Fužin.

Jezik pa ni povezan samo z geografskimi in političnimi prostori, njihovimi menjavami in trki. Je nosilec pomenov na več ravneh. Poimenovanja  ̶  pomeni, ki jih besede nosijo v različnih kontekstih, ter asociacije, ki jih prinašajo s sabo  ̶  polnijo svet z vsebino. Hkrati pa jezik s svojimi verigami sorodnih zvenov in pomenov nudi Vojnoviću eno od niti, ki povezuje elemente Markove pripovedi. Omogoča originalnost, neredko pa tudi komičnost njegovih preskokov:

»Po čefursko se pisarni reče kancelarija. Najbrž zato čefurji nimajo pisarn. Ker čefurjem se kancelarija sliši kot koncetracijoni logor. Ali pa samo jaz ne poznam takih čefurjev, ki imajo svoje kancelarije. Jaz poznam samo čefurje, ki imajo kancelarije na klopci pred blokom. [...] Dejan Mirtić je zato drugi čefur, ki ga poznam, da ima kancelarijo. Samo da Dejan Mirtić ni čefur. On je Slovenc. Pa peder.«

Marko Đorđić je odrasel pred očmi bralcev. A se pravzaprav, kljub odhajanju in vračanju, ni nikamor premaknil. Bi se sploh lahko? Evropsko prvenstvo v košarki, ki ga z Radovanom spremljata ob Markovi vrnitvi na Fužine, nakazuje, da bi se morda lahko. Radovan Marku predstavlja variacijo sveta, v katerem bi Marko igral na prvenstvu ob Dragiću in malem Dončiću, namesto Prepeliča. V svetu drugačnih izbir. Pa bi bile Markove izbire res lahko drugačne?

Tudi Aco, Adi in Dejan, Markovi kolegi s Fužin, so se premaknili  ̶  eden v zapor, drugi na heroin, tretji v Slovenske Konjice. Pri nikomer od njih premik ni bil prav presenetljiv. Pa Marko? Marko Đorđić je bil in se vrača kot Marko Đorđić.

Vojnoviću je, kar nikakor ni samoumevno, uspelo po desetih letih vrniti Marka Đorđića, v katerem bralci dejansko prepoznavamo klinca iz romana Čefurji raus deset let pozneje, in hkrati upovedati vrnitev, ne da bi šlo (zgolj) za ponovitev.