Kako v umetniško delo zaobjeti teksturo dandanašnjega časa in prostora? Kako zabeležiti občutje ali zaznavo sodobnosti, kako jima dati besedno obliko? Eden izmed možnih »odgovorov« na tovrstna vprašanja je romaneskno delo Piksli Jasmina B. Freliha, za katero lahko rečemo, da se je suvereno, izvirno in uspešno približalo  prikazovanju, ubesedovanju nekaterih akutnih, perečih ali aktualnih topik ter problematik zdajšnje dobe, kot so pospešen tehnološki napredek, umetna inteligenca, množični nadzor, neizprosnost in vseprisotnost kapitalizma, problemi manka medosebne komunikacije, kriza identitet, osamljenost, izoliranost posameznikov in posameznic, izguba smisla in tako dalje. Izbiri tematike ustreza tudi sama forma dela: poglavja, za katera se spočetka zdi, da predstavljajo zaokrožene, med sabo ločene celote z lastnimi protagonisti, se skozi branje prično povezovati (skozi določene ponovljene like ali situacije) ter ustvarjati širšo sliko, ki postane kompleksen roman. Takšna pisava, struktura adekvatno uprizarja fragmentarno doživljanje sedajšnjega kronotopa, reflektira njegovo kaotičnost, dodatno poudarja zlomljena razmerja, prepade med ljudmi.

Na ravni posameznih likov lahko konsistentno percipiramo tesnobo in negotovost, ki izvirata iz specifičnih situacij in se tekom zgodbe stekata proti končni, nasilni eskalaciji. Nazorno nam je predstavljeno, da so se junaki in junakinje znašli v stanju nerazumevanja sveta, v katerem živijo, kar jih peha v različno izražene krize, slutiti prično, kaj se skriva pod kožo njihove eksistence, zaznavajo luknje in praznine v lastnem življenju. Lahko bi rekli, da so v stanju prebujene zavesti, da posedujejo močnejšo senzibilnost zase in za svet: izrisuje pa se seveda dilema, kako bodo ukrepali, kaj bodo storili s spoznanji, ki se jim odpirajo. Bodo odvrgli dosedanje okove, presekali zlovešči krog »večnega vračanja enakega«, storili nekaj eksistencialno afirmativnega, transformativnega, ali pa bodo zabredli globlje v podtalja obstoja? Ena izmed odlik romana je v tem, da nam odgovori na to niso »servirani na krožniku«, nekatere usode ostajajo negotove, slutnja kaotičnosti se še vedno razrašča. Piksli se s tem adaptirajo, približujejo realnosti, kjer ni enoznačnih odgovorov in gotovosti. Pisatelj ob tem stremljenja in dejanja svojih likov razvija s konsistentno napetostjo, vodi jih do kritičnih, ključnih točk, do samega vrelišča dogajanja. Pri tem pripovedni način, sam jezik prilagaja vsaki zgodbi posameznice in posameznika posebej, kar tudi ustvarja prezenco raznolikosti izkustev.

Pikslom tako uspe ujeti, portretirati prereze posamičnih, različnih zavesti in skozi njih inscenirati stičišča, intersekcije materialnega sveta in individualnosti, s čimer stopijo v samo zmedo človeške biti, izkušnje. Ob tem se razstirajo tudi zanimive lastnosti romana: čeprav se liki pogosto znajdejo v ekstremnih situacijah, sama miselnost v ozadju dela ne zavzema nekih skrajnih stališč, ne deli stanj in dejanj na črno in belo, ampak raje navaja vse odtenke med njima, vpeljuje razne variacije, oscilira med raznimi poli. Čeprav skozi poglavje pogosto veje duh determinizma in se liki zdijo zagozdeni v brezizhodne situacije, so jim na nek način vselej odprte poti v prakse svobode (postavlja pa se seveda vprašanje, koliko, če in na kakšen način jih bodo znali izkoristiti). Sam obstoj se kaže kot nenehna lahkota oziroma žretje: posamezniki in posameznice žro, da bi napolnili praznino, manko, hkrati pa so tudi žrti od zunanjega sveta, tehnologij in družbenih struktur, ki jih uravnavajo, nadzirajo. A Piksli ne stavijo nujno na zmago uničujoče lakote, med vsemi katastrofami, drobnimi ali velikimi, puščajo prostor za drobce vitalne svetlobe. V tem kontekstu ima pomembno mesto tudi vloga umetnosti, ki lahko v določenih kontekstih prispeva k občutju avtohtonosti v svetu.

Piksli v končni fazi predstavljajo paranje sveta po njegovih krhkih šivih; možnosti spajanja in iskanja reda so prepuščene nadaljnji (bralski) interpretaciji. Vsekakor lahko zatrdimo, da gre pri romanu za mojstrsko izpisano delo, ki se zaveda, da je sodobno realnost, takšno, kakršna je, težko povzeti v besedah, vendar se temu cilju približuje z odprtostjo pripovedi, raznolikimi, nepopolnimi gledišči, razmislek pa podpre z gosto mrežo intertekstualnih referenc in filozofsko zasnovanih refleksij. Vse skupaj podpira premišljeno, filigransko izbrušen jezik, ki pogosto meji že na poetične sentence. Skratka, književni konglomerat, pisan na kožo današnjih dni.