Sanja Podržaj o romanu Kresničevje Ajde Bračič (založba LUD Literatura, 2025)

»reči živijo našim zablodam in napakam navkljub … «

Ajda Bračič, pisateljica in arhitektka, je za nagrado kritiško sito nominirana drugič. Literarni kritiki smo se navdušili že nad njenim prvencem, zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje. Takrat, leta 2023, je nagrado tudi prejela. Letos nas je ponovno prepričala, tokrat s svojim prvim romanom Kresničevje. Ne glede na to, ali bo nagrado dobila ali ne, ji je uspelo napisati enega najboljših romanov preteklega leta, kar potrjujeta tudi nominaciji za Cankarjevo nagrado in za kresnika, in eden od razlogov za takšen uspeh v očeh strokovne javnosti je gotovo ta, da je vešče prepletla aktualno družbeno problematiko s klasično literarno tematiko, ki presega prostor in čas, hkrati pa izpisala domiselno, napeto in žanrsko hibridno zgodbo.

Začnimo pri klasični literarni tematiki – to je krivda, ki teži junake in junakinje zahodnega literarnega kanona že od Ojdipa naprej. Si lahko kriv za dejanje, četudi nisi vedel, kaj počneš? Že v tej antični drami, ki je med drugim navdihovala Nietzscheja in Freuda, dva velika misleca krivde, je gojišče tega strupenega čustva družina. Bližje kot smo si, globlje lahko drug drugega ranimo. Tudi Bračič v Kresničevju za izhodišče vzame vprašanje krivde v družinskem kontekstu, ki pa se skozi roman postopoma razširja še na druge vidike človeškega bivanja. Zgodba se začne pozno v deževnem marcu, ko se Agnes odpravi v samoten gozd na Koroškem, v propadajoč vikend svojega očeta, da bi tam našla svojo sestro Klaro. Sprva ne izvemo prav veliko o njunem odnosu ali o tem, zakaj je Klara pravzaprav izginila in z Agnes prekinila vse stike. Pa tudi o tem ne, kaj je Agnes pravzaprav naredila, da jo razjeda tako hud občutek krivde. Tudi ko Klare ne najde, se odloči ostati v gozdu, kot bi se s svojo veliko sramoto in bolečino želela skriti pred vsem svetom. Gozd je idealno zatočišče za ranjene duše in popoln zaupnik, saj nikoli ne izda skrivnosti. Agnes namreč ni prva, ki jo je krivda prignala v njegovo zeleno zavetje. Njena zgodba se prepleta z zgodbo Valentina Eremita, resničnega puščavnika, ki je živel v začetku 20. stoletja in nekaj časa prebival v okolici gradu Vodriž, kamor pot vodi tudi Agnes. Vendar ne gre zgolj za roman z dvema časovnima linijama, gre bolj za to, da deli z Valentinovo zgodbo smiselno dopolnjujejo oziroma dodatno osvetljujejo občutja in razmisleke, ki se porajajo Agnes. Hkrati pa nas vložena pripoved, ki je zmes maloštevilnih zgodovinskih dejstev in obilice pisateljske domišljije, opominja, da morda tudi Agnesina zgodba ni najbolj zanesljiva. Krivda je namreč lahko tudi odličen katalizator zgodb – zgodb, ki jih govorimo sebi in drugim, da bi se krivde oprali.

To nas privede do aktualne družbene problematike. Agnes v gozdu naleti na nenavadno trojico mladih ljudi, ki prebivajo v nekdaj opuščeni koči. To so Sara, Joshua in Tulsi, ki še posebej močno občutijo krivdo za dejanja svoje vrste, od katere se želijo kar se da distancirati. Posledice človekovega poseganja v naravo iz leta v leto postajajo bolj očitne in bolj grozeče, ukrepi pa so (če sploh so) prepočasni in premajhni. Tu se ponovno lahko spomnimo na Ojdipa in na vprašanje krivde pri dejanjih, ki jih povzročimo nevede, pojavi pa se tudi vprašanje kolektivne krivde in odgovornosti, ki jo nosimo kot posameznice in posamezniki. V kolikšni meri smo krivi za dejanja človeške vrste? So dejanja naših predhodnikov kot nekakšen izvirni greh, ki ga prejmemo ob rojstvu? In ali nas izstop iz družbe opere te krivde? Nas odreši tudi odgovornosti? Sara, Joshua in Tulsi živijo »cottagecore« sanje vsakega milenijca in si ob tem govorijo, da niso del problema, saj niso del družbe. Krivda jih, podobno kot Valentina in Agnes, vodi v izolacijo.

Zapleteno čustvo je, krivda, in kot je ugotavljal že Nietzsche, je naša zahodna tradicija z njo prežeta. Pa vendar, kot opaža tudi Agnes, ne more biti samo nekaj negativnega. To, da zmoremo občutiti krivdo, nakazuje na neko empatičnost in odprtost do drugega, ki se lahko razširi tudi na živo in neživo naravo, celo na tiste, ki jih še ni, a pridejo za nami. Kaj jim bomo zapustili? Seveda pa so občutki krivde lahko tudi nekaj, kar nas od znotraj zastruplja in onemogoča. Vodijo lahko v pasivnost, resignacijo in stagnacijo. V skrajnih primerih tudi v škodljiva dejanja, čeprav so storjena z dobronamernostjo, da bi popravili krivice preteklosti. Roman razmišlja o vseh treh vidikih občutja, ki je specifično človeško, in ga sopostavlja z drugimi, nečloveškimi perspektivami. Avtorica se igra z magičnorealističnimi prvinami, ko da glas bukvi, ali pa ko Agnes sanja, da je potok ali volkulja. Potopljena v misli zveri ne občuti krivde, ko ulovi zajkljo. Krivda je torej nekaj, kar nas dela ljudi, vprašanje pa je, kako najti način, da živimo z njo in ohranimo svojo človečnost.

Roman se ne pretvarja, da na to vprašanje lahko odgovori. Bolj gre za nekakšno literarno raziskovanje vseh nians in plasti krivde prek napete zgodbe, ki bralke ves čas drži v primežu s svojo skrivnostnostjo. Kot Janko in Metka sledimo drobtinicam, ki nam po delcih razkrivajo ozadje Agnesinega spora s sestro, prihoda Sare, Joshue in Tulsi v gozd, Valentinove preteklosti … vse dokler se ne znajdemo pregloboko v gozdu, da bi našli pot ven. Znamenja, ki od samega začetka napovedujejo, da se bo zgodilo nekaj slabega, ustvarjajo zlovešče vzdušje, ki se na koncu zvrtinči v delirij. Vseskozi pa izstopa atmosferičnost romana, ko lahko med platnicami gozd dobesedno slišimo, vonjamo, okusimo in zatipamo, tako plastično ga je uspela z besedami naslikati Ajda Bračič. Gozd ni le kulisa, na kateri se odvijajo drame literarnih junakov, temveč je samostojni akter, ki živi svoje gozdno življenje ne glede na to, kako se bodo te drame razpletle. V tem se svetlika nekaj vztrajnega, vzdržljivega in presežnega, nekaj, v čemer lahko vidimo tudi upanje. Ljudje prihajamo in odhajamo, stara bukev pa vztraja na mestu in vsako pomlad ozeleni.